Z otrokom na pot

Četudi je daljša vožnja za otroka zahtevnejša kot za odrasle potnike, mu ne smemo dovoliti, da bi zapustil otroški varnostni sedež ali da bi si odpel varnostne pasove. Ob nenadnem močnem zaviranju ali trku oziroma naletu nepripet potnik (tako kot tudi nepritrjena prtljaga) potuje naprej po zaustavljenem avtomobilu z nezmanjšano hitrostjo – do prve čvrste ovire. Vanjo, naj bo to sedež, armatura ali vetrobransko steklo, nepripet potnik udari s 30 do 50-kratnikom svoje mase! To pomeni, da ima otrok s 15 kilogrami ob udarcu v oviro maso približno pol tone, otrok s 25 kilogrami pa kar eno tono.

Posledice takšnih udarcev pogosto vidimo v preskusnih trkih. Pri tem je treba izpostaviti, da se večina testov dogaja pri nizkih hitrostih, na primer 50 km/h. Sile ob morebitnem trku so namreč zares velike; na karoserijo avtomobila ob trku pri hitrosti 50 km/h deluje pojemek, ki je 24-krat večji od sile težnosti, enak pojemek pa deluje tudi na vse predmete v notranjosti avtomobila.

Že pri tako nizki hitrosti lahko otrok, ki stoji med voznikovim in sovoznikovim sedežem, med močnejšim zaviranjem pade in se resno poškoduje. Ob trku pri enaki hitrosti pa so lahko za takšnega otroka posledice nesreče usodne. 

Kaj se ob trku dogaja z osebami, ki niso pripete

Za nazoren prikaz posledic takšnega ravnanja se lahko spomnimo na rezultate testa, ki ga je izvedel avstrijski ÖAMTC s pripetimi in nepripetimi preskusnimi lutkami. Hitrost trka je bila le 30 km/h, varnostne mehe pa so pred trkom izklopili, saj se pri tej hitrosti varnostni mehi ne sprožijo pri vseh avtomobilih.

Primer, ko je voznik pripet, potnik za njim pa ne, je eden od najpogostejših v resničnem življenju – tudi na naših cestah. 85 milisekund po trku se voznikovo koleno dotakne armaturne plošče – dotik je lahek, vdrtina minimalna, možnost poškodbe majhna. Koleno potnika za voznikom se dotakne čvrstega kovinskega ogrodja v prednjem sedežu, kar pomeni povečano možnost poškodbe. 155 milisekund po trku potnik na zadnji klopi z glavo, vratom in prsnim košem udari v voznikov sedež in ga potisne naprej – z njim pa tudi voznika na njem. Voznikova glava se dotakne volanskega obroča. Vse skupaj pomeni močno povečano možnost poškodb tudi za voznika, ki je bil sicer pripet z varnostnim pasom. Po 300 milisekundah od začetka trka je potnik z zadnje klopi z glavo zagozden med zglavnikom prednjega sedeža in streho avtomobila. Voznik se po udarcu naprej znova postavi v začetni sedeči položaj, pri čemer voznik in potnik udarita skupaj z glavami. Rezultat takšnega primera: velika nevarnost poškodb za oba.

Preskus je dokazal, da lahko ima neuporaba varnostnega pasu tudi pri majhnih hitrostih hude posledice. Tisti, ki se v avtu nočejo pripenjati z varnostnim pasom, morajo tudi ob na videz blagem trku – na primer v mestni gneči – računati na težje poškodbe glave, vratu, prsnega koša in kolen. Preskus je dokazal tudi, da nepripet potnik na zadnji klopi poškoduje tako sebe kot voznika. 

Kaj pravi zakon

Zakon o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) v 14. odstavku 88. člena določa: "Med vožnjo v motornem vozilu z vgrajenim zadrževalnim sistemom mora biti otrok, manjši od 140 cm ali lažji od 36 kg, zavarovan z zadrževalnim sistemom, ki je primeren fizičnim lastnostim otroka. V motornem vozilu, ki ni opremljen z zadrževalnim sistemom, ni dovoljeno prevažati otrok, mlajših od treh let, otroci starejši od treh let in manjši od 140 cm pa se smejo prevažati le na sedežih, ki niso prednji sedeži. Otrok ni dovoljeno prevažati v nazaj obrnjenem zadrževalnem sistemu v sedežu za potnike, zaščitenem s prednjo zračno blazino, razen če je zračna blazina deaktivirana mehanično." Kršitev določb se kaznuje z globo v višini 120 evrov.

Za otrokovo nezadovoljstvo in neudobje so v veliki meri odgovorni starši, zato je treba poskrbeti, da bo otrok v sedežu nameščen pravilno in da bosta tako sedež kot njegov sedalni položaj ustrezala njegovi velikosti in teži. Ni nujno niti, da je vsak sedež primeren za vsakega otroka, četudi ustreza njegovi velikosti in masi.

Prvi pogoj je torej izbira sedeža prave skupine. Priporočamo nakup v specializiranih trgovinah, kjer znajo svetovati. Ob nakupu je najbolje imeti s seboj otroka – če ta ni več dojenček, ki naj preskusi sedež, če mu ta ustreza. Drugo pomembno merilo je namestitev otroškega sedeža v avto: zaradi različnih konfiguracij vsi otroški sedeži niso primerni za vse avte. V specializirani trgovini pomagajo pri namestitvi sedeža v avto in opozorijo na pravilno namestitev ter uporabo sedeža. 

Pri nakupni odločitvi staršem pomaga tudi AMZS test otroških varnostnih sedežev, ki ga objavlja Motorevija. S preizkusom ugotavljamo lastnosti sedežev tako glede varnosti pri čelnem in bočnem trku kot tudi upravljanja, ergonomije, udobja, čiščenja, kakovosti izdelave, preverjamo pa tudi vsebnost škodljivih snovi.

Otroku je treba prilagoditi tudi zračenje – naj mu ne bo prevroče, po drugi strani pa vanj ne sme stalno pihati hladen zrak, kaj šele, da bi bil ves čas na prepihu. Poskrbeti je treba tudi za zaščito pred soncem, kar se preprosto reši že z zložljivim senčnikom. 

Uporaba jahačev brez naslona

Kako pa je z uporabo jahačev brez naslona? Njihova uporaba je dovoljena, če imajo ustrezno homologacijo, vendar je treba vedeti, da nudijo zaščito le ob čelnih trkih, ne pa tudi ob bočnih. Vsekakor je bolje, da otrok uporablja jahač kot pa nikakršnega otroškega sedeža, saj je s tem zagotovljen pravilnejši potek varnostnega pasu prek otrokovega telesa.

Za nemirnost otrok med daljšimi vožnjami je kriva tudi monotonost in pomanjkanje zabave. Temu botruje že moderna zasnova avtomobilov, ki so večinoma oblikovani tako, da se bočna linija dviguje. Ta dvigajoča bočna linija poleg lepšega videza skrbi tudi za večjo varnost potnikov na zadnjih sedežih, hkrati pa žal pomeni, da otrok z zadnjega sedeža ne vidi prav veliko. Otrok je tako obkrožen s plastiko in oblazinjenjem dolgočasnih barv, poleg tega ima omejeno tudi gibanje. 

Da otroku ne bo dolgčas, lahko poskrbijo starši, če že vnaprej razmislijo, kako ga bodo zabavali in s kakšnimi igračami ali aktivnostmi se bo najbolj prijetno kratkočasil. Ob tem je treba biti pozoren na velikost in obliko igrač. Naj bodo ustrezne velikosti in po možnosti brez ostrih robov. Izogibajte se predvsem koničastim predmetom, npr. barvicam. Pomagate mu lahko tudi z upoštevanjem njegovega naravnega bioritma in skrbjo za redno prehrano, pijačo in nenavsezadnje za njegov spanec. Tako mu bo pot še najhitreje minila.

Če otrok med vožnjo zaspi, je prav tako treba poskrbeti za njegovo udobje in držo. Nekateri otroški sedeži omogočajo prilagoditev naklona, da je otroku med spanjem bolj udobno. V drugih primerih se poskrbi za ustrezno oblazinjenje, pri večjih otrocih morda tudi za ovratno blazino. Ni nujno, da bo otrok med spanjem temperaturo v avtomobilu dojemal enako kot ostali potniki – če se poti, mu obrišimo pot, morda mu lahko podložite tetra plenico, če ga zebe, ga pokrijte. Vsekakor pa je treba poskrbeti, da je otrok, četudi spi, v sedežu pravilno nameščen. Zato ne odpenjajtew varnostnih pasov, prav tako ne posegajte v samo strukturo sedeža izven možnosti, ki nam jih nudi proizvajalec.

Posebej pomembni so postanki na poti. Tudi, če sami odmora ne potrebujete, ga lahko privoščite otroku. Naj se razgiba in sprosti, kar ne bo škodilo niti vozniku in drugim sopotnikom.

Starši svojega otroka najbolje poznate, zato mu že vnaprej lahko pripravite »zabavni program«, ki mu bo ustrezal in ga med vožnjo kratkočasil. Pri nekaterih bo zadostovala že otroška glasba in igrice s sodelovanjem staršev, opazovanje okolja, štetje mostov; pri drugih najljubše igrače. Pogosto uporabljena rešitev so tudi igrice na mobilnikih ali tablicah, kar pa se lahko hitro maščuje v obliki otrokove slabosti ali pa kasneje, ko bo namesto igranja na prostem želel ostati v zaprtem prostoru s svojim novim »elektronskim prijateljem«.